Nakupovanje v trgovinah na Dunaju, kot ga poznamo danes, je bilo v času starega Dunaja omejeno samo na določene artikle, npr. blago in izdelke iz volne, ki jih je bilo mogoče kupiti v »hišicah« ali pod oboki, kjer so imeli trgovci svoja prodajna mesta. Življenjske potrebščine in slaščičarski izdelki so bili naprodaj zgolj na stojnicah na prostem. Izdelki za prodajo so bili podnevi naloženi na klopi, zvečer pa so jih trgovci pospravili.

Na starem trgu Kienmarkt je bilo moč dobiti trske, ki so jih za nujno razsvetljavo uporabljali najrevnejši prebivalci, na trgu Kohlmarkt je bil naprodaj lesni premog, na trgu Wildpretmarkt pa divjačina iz ulova. Sol so na trgu Salzgries prodajali trgovci s soljo, imenovali so jih »Salzlern«. Peki so pekovske izdelke prodajali na pekovski cesti Bäckerstraße in na Grabnu. Trgovci s perutnino in jajci ter sloviti »Schweinerne«, trgovec Eipeldauer, ki je prodajal svinjino, so imeli prodajna mesta na drugem bregu Donave.

Prvo turško obleganje Dunaja

Krčevito prizadevanje za stanovske svoboščine in pristranskost v korist različnih pretendentov (v ožjem pomenu besede knez, ki zahteva pridobitev krone, do katere pravica mu je bila kratena; op. a.) cesarskega dvora sta v mestu ustvarjali vedno večjo napetost in nemire. To je vodilo k temu, da je bilo več dunajskih županov umorjenih. V času velikega notranjega razdora je ob prevladi Turkov nad madžarsko oblastjo, v času Sultana Sulejmana I., od 27. septembra do 15. oktobra 1529, prišlo do 1. turškega obleganja. Dunaj je bil v obrambi proti približno 150.000 turškim vojakom dokaj nemočen, branil se je z obrambno vojsko z 2.100 vojaki in približno 9.000 hlapci ter mestnim obzidjem iz 13. stoletja, ki pa ni bilo nikoli prenovljeno.

Do tukaj in ne naprej: Končno ponesrečeno obleganje Dunaja s strani osmanskih vojaških enot pod sultanom Sulejmanom I. (desno) je bilo začetek konca širjenja osmanskega cesarstva

Dunaj se je vendarle znal uspešno ubraniti kot mejno mesto »Osmanskega cesarstva« in je pridobil predikat »najmočnejša krščanska trdnjava«, ki je bila po obleganju Turkov dejansko vzpostavljena z izgradnjo novega utrditvenega obroča (Gürtel). S takšno zaščito in vzpostavitvijo centralnih dvornih organov, kot je Dvorni svetnik, Dvorna pisarna, Dvorna zbornica in dvorni vojni svet, ki se je začela v času Ferdinanda I. leta 1527, je mesto 50 let kasneje pridobilo upravni primat do držav pod češko krono, katerih število prebivalstva je bilo takrat ocenjeno na štiri milijone. V tem času, ki je bil čas reformacije, je večina prebivalcev Dunaja prestopila v protestantsko vero. Leta 1551 so bili na Dunaj poklicani jezuiti. V času Rudolfa II., ki je vladal med letoma 1576 in 1612, se je začela sistematična protireformacija, tj. prisilna rekatolizacija področij, kjer so prebivalci prestopili v protestantizem.

Kar zadeva mestno podobo, so bila še v 16. stoletju glasna prizadevanja za preselitev javnih pokopališč v predmestja. Tako zaradi prostorske stiske kot tudi zaradi vedno večje higienske ozaveščenosti. Glede higiene: do 16. stoletja se je prebivalstvo z vodo oskrbovalo izključno iz hišnih vodnjakov. Prva vodna napeljava je bila urejena okoli leta 1553. Dvorna vodna napeljava (»Siebenbrunner Hofwasserletitung«) je oskrbovala cesarsko palačo in nekatere druge zgradbe v ožjem mestnem jedru, kasneje pa tudi občinski vodnjak na trgu Margaretenplatz. Leta 1565 je sledila najstarejša vodna napeljava, t.i. »Hernalser Wasserleitung«. Ta je transportirala vodo iz današnjega 17. okrožja do zbiralniškega vodnjaka na trgu Hoher Markt.

Kljub higienskim ukrepom kuga ni prizanesla Dunaju. »Črna smrt«, izbruhnila je v decembru 1678, je bila za Dunaj pogubna, najprej je smrt sejala v takratnem predmestju »Leopoldstadt«, v tem času so jo mestne oblasti skušale prikriti, podcenjevale so njeno nevarnost. Julija 1679 je kuga presegla mejo obzidja. Sodobni viri navajajo od 70.000 do 120.000 žrtev, medtem ko še ohranjeni zapisniki mrliškega uglednika navajajo le 8.000 umrlih.

„O, ti moj dragi Dunaj / Vse je umrlo“

Pridigar Abraham a Sancta Clara je leta 1680 v izdaji »Mercks Wien« zapisal: » Ni ulice ne ceste, ki je drveča smrt ne bi prečesala. Cel mesec na Dunaju in okrog Dunaja vidimo prenašanje mrtvih, prevažanje mrtvih, vlečenje mrtvih, pokopavanje mrtvih.« Potujoči pevec, igralec na dude in improvizacijski pesnik, so v glasilu »Der liebe Augustin« zapisali: »Drugače je bil vsak dan praznik,/In kaj zdaj? Kuga, kuga!/Eno samo gnezdo mrtvih,/To nam je ostalo!/…O ti moj dragi Dunaj/Vse je umrlo!«

Kuga je sicer pomorila tisoče ljudi, ampak je ustvarila tudi "nesmrtnega": Lik "ljubeznivega Avgustina" (desno) še danes predstavlja mišljenje, da je mogoče tudi najhujše katastrofe prenašati s humorjem; v poljski bolnici (levo) še zdaleč ni bilo tako veselo

Komaj so prebivalci premagali kugo, že je bil Dunaj pred novo preizkušnjo. Drugo turško obleganje mesta leta 1683 je trajalo tri mesece. Turška vojska, ki jo je vodil veliki vezir Kara Mustafa Paša, je štela približno 300.000 moških, a se je Dunaj, sicer močno oslabljen zaradi kuge, spet uspešno obranil. Mesto so rešile kakovostno zgrajene obrambne utrdbe, velika volja grofa Ernsta Rüdigerja von Starhemberga, da skupaj z 11.000 vojaki in 5.000 meščani in prostovoljci obrani mesto ter nanazadnje pravočasna pomoč 70.000 vojakov poljskega kralja Jana III. Sobieskega.

Konec obleganja je za zazidalni razvoj mesta pomenil pravi zagon. Poleg ponovne zgraditve obrambnih utrdb se je začela tudi barokizacija mesta. Začel se je sloviti vzpon Dunaja. To je bil tudi čas za odprtje prve dunajske kavarne. Georg Franz Kolschitzky je pogosto omenjen kot ustanovitelj, vendar, kot je že dolgo znano, ni tako. Kava je bila na Dunaju poznano blago že od najmanj 1645. leta, na podlagi posebnega privilegija je prvi tovrstni lokal na Dunaju leta 1685 odprl Armenec Johannes Diodato. Leta 1770 so bili na Dunaju že štirje meščanski priseljenci, po narodnosti so bili Armenci in Turki, ki so se ukvarjali s praženjem kave. Do leta 1714 so bili med obrtnike sprejeti še štirje mojstri praženja kave. Največji razmah pa je sledil od srede 18. stoletja naprej.

Časopis v kavarni

Leta 1747 je bilo enajst podeljenih koncesij, leta 1819 že 150, sto let kasneje pa že 1.202. Največ zaslug za razvoj dunajske kavarne kot središča duhovnega življenja ima kavarna v ulici Schlossergassel (povezava med Grabnom in Goldschmiedgasse v 1. okraju). Ta kavarna je imela že od leta 1720 v ponudbi večino časnikov in nemških revij ter obstoječih dunajskih časopisov.