V pričakovanju, da bo Dunaj leta 1950 dosegel štiri milijone prebivalcev, je bila leta 1904 izvedena tretja širitev območja občine mesta Dunaj severovzhodno od Donave (današnji okrožji 21 in 22), ki je segala daleč izven mesta, na področja, ki še niso bila poseljena. Priključitve izvenmestnih območij k mestu so imele daljnosežne posledice: zvišanje cen zemljišč, intenzivnejšo pozidavo in s tem povezano družbenoekonomsko prostorsko diferenciacijo. Hkrati so se pojavila nova pričakovanja, ali kot se je izrazil Karl Kraus: »Od mesta, v katerem naj bi živel, zahtevam: asfalt, čiščenje cest, ključ hišnih vrat, zračno ogrevanje, vodno napeljavo s toplo vodo. Udoben znam biti že sam.«

Zgodilo pa se je povsem drugače, lepi načrti za prihodnost so se razblinili, Dunaj je bil v zadnjem obdobju monarhije – in pri tem doživel zaključno obdobje tedanjega velikega razcveta. Hugo von Hoffmannsthal je iskal nov jezik, Arthur Schnitzler je izdal svoje delo »Reigen«, Karl Kraus »Die Fackel«, nastajalo je dunajsko gibanje »secesionizem«, ki je bilo kasneje po nemškem vzoru preimenovano v »Jugendstil«, utemeljitelji tega gibanja so bili Joseph Maria Olbrich, Otto Wagner in Gustav Klimt. Univerzalni umetnik Koloman Moser je iz tega gibanja osnoval Dunajsko delavnico, »Wiener Werkstätte«. Umetnost je močno pridobivala na veljavi. Konec novembra leta 1905 so bile na Dunaju največje demonstracije v zgodovini. 200.000 ljudi je na pobudo socialdemokratov zahtevalo uvedbo splošne volilne pravice.

Dunajska secesija. Hkrati arhitekturni slog in rezultat dunajske secesije. Pri nastanku stavbe so bili posredno udeleženi umetniki Gustav Klimt, Koloman Moser in Josef Hoffmann. Odcepitev umetnikov, ki se jim je zdela tradicionalna umetnost preveč konservativna, od Dunajske Akademije (Wiener Künstlerhaus) v društvo Secesija

Dunaj doživi zadnje dneve monarhije

Cesarski dvor je tem zahtevam, pojavljale so se že od leta 1848 naprej, popustil. Obstajalo je upanje, da bi splošna volilna pravica oslabila nacionalistične sile. 26. januarja 1907 je cesar sankcioniral Zakon o uvedbi splošne, enake, tajne in direktne volilne pravice v Avstriji – vendar samo za moške. Zahtevi po volilni pravici žensk je bilo ugodeno šele leta 1918.

Habsburško cesarstvo je doslužilo, na koncu je doživelo 1. svetovno vojno, ki jo je sprožil umor avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu. Neposredno po razglasitvi vojne Avstroogrske proti Srbiji, 28. julija 1914, je bila razglašena cenzura medijev. Vedno pogosteje so mediji izhajali z deloma praznimi stranmi. Cesar Franc Jožef je v svojem manifestu »An meine Völker« (Mojim ljudstvom) sicer razglasil, da se v resnih trenutkih po razglasu povsem zaveda razsežnosti, ki jih ima odločitev o cenzuri, ni pa slutil, da bo vojna trajala več kot štiri leta, zahtevala 10 milijonov žrtev in pokopala Donavsko monarhijo.

21. novembra 1916 je cesar Franc Jožef umrl, potem ko je vladal 68 let, z njim je umrl »svet od včeraj«, tudi njegov naslednik, cesar Karl I., tega ni mogel spremeniti. Sledil je konec monarhije, razglasitev republike se je zgodila 12. novembra 1918.

Levo: Cesar Franc Jožef leta 1910 - po 62 letih vladanja! desno: Razglasitev republike Cislajtanije na trgu Franzensring leta 1918