Z razpadom monarhije se je vloga Dunaja spremenila. To ni bilo več mesto, ki je združevalo 12 različnih narodov s 50 milijoni prebivalcev, ampak glavno mesto majhne Republike Avstrije. Ustavni zakon, ki je stopil v veljavo 29. decembra 1921, je Dunaj proglasil za lastno zvezno deželo. V mestnem svetu je imela socialdemokratska stranka absolutno večino, tudi župan je bil iz njenih vrst, najprej Jakob Reumann, kasneje Karl Seitz.

Dunajska šola občinske politike

Poudarek dunajske, navsezadnje svetovno znane »Wiener Schule der Kommunalpolitik« (dunajske šole občinske politike), so bile socialna, izobraževalna in zdravstvena ter stanovanjska politika. Sodobne občinske stavbe so dale mestu novo podobo. Zgrajeni so bili kopališča, ambulante, stadion, krematorij ter urejene parkovne zelene površine. Poudarek v socialni politiki je prešel na skrb za otroke in mladino, pospešena je bila gradnja otroških vrtcev, jasli, domov za starejše, ustanovljene so bile službe za svetovanje materam, zgrajena so bila otroška igrišča, otroške bolnice in centri, kjer so posvojitelji lahko prevzemali otroke.

V šolah je bila uvedena zdravstvena služba, šolska prehrana, mleko je bilo za otroke brezplačno. Največ zaslug za vse socialne in zdravstveno politične ukrepe je imel mestni svetnik za socialne zadeve, Julius Tandler. Dunajsko šolstvo je pod vodstvom Otta Glöckla izvedlo pedagoške reforme, poleg brezplačnih učnih pripomočkov in brezplačne šole je uvedel tudi »šolo dela«, ki je nadomestila dotedanjo »šolo učenja in urjenja«.

Levo: Šolski reformator Otto Glöckel; sredina in desno: Dunajski šolski razred in šola okrog leta 1935

Požig sodne palače

Napetosti med »rdečim Dunajem« in »črno provinco«, je prvi vrhunec doseglo s požarom sodne palače 15. julija 1927, povod za požar je bila kriva sodba, do katere je prišlo zaradi nepremostljivih razlik med socialdemokrati in krščansko socialo. Kriza se je vedno bolj zaostrovala do razpustitve parlamenta leta 1933 in do državljanske vojne na Dunaju februarja 1934. Posledice so bile katastrofalne. Pred tem je zvezni kancler Dollfuß večkrat prejel zahtevo Bennita Mussolinija o zatrtju marksizma, odstavitvi vodstva delavske zbornice ter zaprtju pripadnikov Schutzbunda.

Stanovska država

Razpad socialdemokratske stranke in razglasitev stanovske države sta pomenila konec demokratične ustave. Dunaj ni bil več zvezna dežela, postal je »neposredno zvezno glavno mesto«. Zaposlitvene možnosti v času »stanovske države« je zagotavljala realizacija velikih projektov, predvsem gradnja cest, na primer Höhenstraße.

Politično se stvari niso odvijale tako konstruktivno. Ob nacionalsocialističnem poskusu državnega udara 25. julija 1934 je bil umorjen zvezni kancler Dollfuß, 12. marca 1938 so v mesto vkorakale nemške čete in izvedle priključitev k Nemčiji, t.i. „Anschluss“, ki so ga nacisti 10. aprila potrdili na referendumu (99,5% je glasovalo z „DA“). Že 1. aprila so bili v koncentracijsko taborišče Dachau prepeljani predvsem visoki uradniki, ministri, župan, pripadniki Heimatdiensta in organizacije »Vaterländischer Front«, judovski trgovci in intelektualci.